grôza -e ž (ó) 

  1. 1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo; ekspr. kar drevenel je od groze; tresti se od groze, v grozi; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami // knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti
  2. 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe; groza je bilo pospravljati za vami; bil je tak, da ga je bilo groza pogledati
     
    ekspr. laže, da je groza zelo
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi
  4. 4. v medmetni rabi izraža
    1. a) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo; o groza, saj ne moremo preprečiti
    2. b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek