grozôta -e ž (ó) 

  1. 1. nav. mn. kar povzroča grozo, hudo trpljenje: junaško je pretrpel vse grozote; vojne grozote; grozote okupacije / ekspr., v povedno-prislovni rabi kaj ni grozota, da so mu vse poti zaprte
  2. 2. značilnost groznega, hudega: opisal je grozoto prestanih muk
  3. 3. redko groza: čutil je grozoto pred neznanim
  4. 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: grozota, kakšna je današnja mladina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek