• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

grúntar -ja m (ȗ) raba peša lastnik grunta, velik kmet: bajtarji in gruntarji; bil je sin premožnega gruntarja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek