harmoníja -e ž (ȋ) 

  1. 1. ubranost, skladnost: vse, kar je v sobi, tvori prijetno harmonijo; barvna harmonija; harmonija oblike in vsebine / rušiti harmonijo v kolektivu; živeti v harmoniji
  2. 2. muz. glasbena prvina, ki temelji na sočasnih odnosih med toni: ritem, melodija in harmonija; atonalna harmonija ki ni zasnovana na tonalnosti // harmonija glasov; pren. harmonija spevov, zvokov // istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord: molova harmonija // nauk o tem: pouk harmonije in kontrapunkta



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek