hárpija in harpíja -e ž (á; ȋ) 

  1. 1. nav. mn., v grški mitologiji bitje z žensko glavo in trupom jastreba: harpije so ugrabljale ljudi in jih izročale erinijam
  2. 2. knjiž., slabš. hudoben, grabežljiv človek, zlasti ženska: stari harpiji sta razgrabili njegovo zapuščino
    ♦ 
    zool. velika ptica ujeda, ki živi v gozdovih Srednje in Južne Amerike, Harpya harpya



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek