heksagonálen -lna -o prid. (ȃ) geom. ki ima šest kotov, stranic ali stranskih ploskev: heksagonalna bipiramida, prizma
 
min. kristali v heksagonalnem sistemu v sistemu z eno navpično in s tremi vodoravnimi enako dolgimi osmi, ki se sekajo med seboj pod kotom 120°



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek