hodník -a (í) 

  1. 1. ozek, dolg prostor v stavbi, odkoder vodijo vrata v bivalne in druge prostore: s hodnika se je slišalo govorjenje; iti, stopiti na, redko v hodnik; pogovarjati se na, redko v hodniku; obokan, temen hodnik; vrata na hodnik / po stopnicah se je šlo na lesen pokrit hodnik, ki je tekel okrog gornje hiše; pren., ekspr. temni hodniki človeške duše // naraven ali umetno narejen ozek, dolg podzemeljski prostor: zavezali so mu oči in ga po skrivnih hodnikih odvedli v grad / jamski hodnik
  2. 2. redko, navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze; koridor: ta rečna dolina je dober prometni hodnik / zračni hodnik med dvema krajema
  3. 3. redko pločnik: urejati hodnike ob glavni ulici
    ♦ 
    agr. krmilni hodnik prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek