hója-e ž (ọ́) 

  1. 1. premikanje s korakanjem: hoja ga je utrudila; pospešil je hojo; v hoji mu ni bilo para; med hojo sta se pogovarjala; s hojo se je hotel ugreti; dolga, utrudljiva hoja; počasna, zibajoča se hoja; hoja navkreber; zasopel od hoje / dvonožna, štirinožna hoja po dveh, po štirih nogah // hoja na smučeh; hoja po vrvi / z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti do koče je pol ure hitre hoje / spoznal ga je po hoji / pokončna hoja pokončna drža pri hoji // peš hoja pešhoja
     
    preden je kaj dosegel, je imel veliko hoje je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh
     
    šport. (tekmovalna) hoja panoga atletike, pri kateri se tekmuje v hitri hoji na razdalje do sto kilometrov
  2. 2. večkratno, navadno redno odhajanje, prihajanje kam s kakim namenom: moral je opustiti hojo k ljubici; hoja na delo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek