hreščáti -ím nedov., hrêšči in hréšči; hréščal in hrêščal (á í) 

  1. 1. dajati kratke, rezke glasove: suhe veje se lomijo in hreščijo; brezoseb. povsod je hreščalo in pokalo / ekspr. vrata so hreščala, ko jih je odpiral zelo škripala // stopali so previdno, da pesek ne bi hreščal pod nogami // dajati nečist, s šumi pomešan glas: harmonika, lajna hrešči; brezoseb. v radiu že spet hrešči
  2. 2. oglašati se s kratkimi, rezkimi glasovi: vrane hreščijo / ekspr. igral je na kitaro in zraven hreščal hreščeče, hreščavo pel

hreščé: veja se je hrešče odlomila; kolesje stroja se je hrešče ustavilo

hreščèč -éča -e: hreščeč glas; hreščeča harmonika; hreščeče stopinje na pesku; prisl.: hreščeče peti, se zasmejati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek