hropéti -ím nedov., tudi hrôpel (ẹ́ í) 

  1. 1. dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi: bolnica je hropela in lovila sapo; brezoseb. v prsih mu hropi
     
    ekspr. hropela je nerazločne besede hropeče govorila
  2. 2. ekspr. dajati hropenju podobne glasove: lokomotiva hropi

hropé: prsi so se mu hrope vzdigovale

hropèč -éča -e: ležal je težko hropeč; hropeči ranjenci; prisl.: hropeče dihati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek