hudíčev -a -o prid. (í) 

  1. 1. nanašajoč se na hudiča: prikazen v hudičevi podobi / ekspr.: ta igra je prava hudičeva iznajdba; nesreča je hudičevo delo / star.: hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; hudičevo olje žveplena kislina // kot psovka: boš tiho, mulec hudičev; poberi se, seme hudičevo / ta človek je hudičev / njegovi hudičevi naklepi se niso uresničili
  2. 2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: ta hudičev birt me je že spet osleparil; rad bi že prišel iz te hudičeve luknje v spodobno stanovanje / teh njegovih hudičevih navad ni mogla več prenašati
  3. 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: prestal je hudičeve čase; to delo je zares hudičevo; vojna je postajala vse bolj hudičeva / cesta je vsa hudičeva v zelo slabem stanju; že ves mesec imamo hudičevo vreme slabo, neugodno
  4. 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: hudičeva lakota; hudičeva vročina, zima; njegovo trpljenje je bilo hudičevo / ne pij preveč, to vino je hudičevo zelo močno
  5. 5. ekspr., v povedni rabi ki se mu posreči izpeljati tudi kaj navidez nerešljivega: bolj hudičev je od hudiča samega; ta baba je vsa hudičeva, vse doseže / pog. za denar prislužiti je ves hudičev zelo sposoben, uspešen
    ● 
    ekspr. to ti je pravo hudičevo seme človek z veliko slabimi lastnostmi

hudíčevo prisl.: hudičevo se moti, kdor tako misli; hudičevo je zaslužil; hudičevo lep, močen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek