húkati -am nedov. (ȗ) 

  1. 1. izdihavati zrak in z njim kaj ogrevati: hukati v roke; hukati si v premrle prste; otroci hukajo v zaledenelo šipo
  2. 2. oglašati se z glasom hu: čuk, sova huka / parniki so monotono hukali



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek