iblájtar -ja (ánav. slabš. 

  1. 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: iblajtarji so prežali na tihotapce // mitničar: pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo
  2. 2. osovražen predstavnik oblasti: preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek