• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

idiót -a m (ọ̑) 

  1. 1. med. najhujše duševno nerazvit človek: otrok je ostal idiot vse življenje
  2. 2. pog., slabš. omejen, neumen človek: bogve kateri idiot je to rekel; ta človek je čisto navaden idiot / kot psovka ali misliš, idiot, da se kdo meni zate



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek