indúkcija -e ž (ú) 

  1. 1. knjiž. sklepanje iz posameznega na splošno: pri pouku uporabljati indukcijo; priti do zaključkov z indukcijo; indukcija in dedukcija
  2. 2. elektr. pojav, pri katerem nastane električna napetost zaradi spreminjanja magnetnega pretoka: izkoriščati indukcijo / lastna indukcija pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost med krajiščema te tuljave; medsebojna indukcija pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost v drugi, bližnji tuljavi
    ♦ 
    mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek