insolácija -e ž (á) 

  1. 1. meteor. obsijanost zemeljske površine s sončnimi žarki; osončenost, osončenje: pokrajina je idealna za turizem: podnebje s planinskim zrakom in zadostno insolacijo; neenaka insolacija posameznih geografskih predelov
  2. 2. knjiž., redko sončenje: pretirana insolacija je lahko škodljiva
    ♦ 
    med. sončarica



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek