interpolácija -e ž (á) 

  1. 1. knjiž. v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki; vstavek, vrinek: izločiti iz rokopisa interpolacije / številne interpolacije v romanu razbijajo strnjenost in preglednost; pren. interpolacija delovne prakse med študij navadno ni uspešna
     
    jur., zgod. namerna sprememba prvotnega zakonskega besedila z dodanim besedilom
  2. 2. mat. računanje vrednosti funkcije v kaki točki na intervalu, če so znane njene vrednosti na koncih intervala: linearna, parabolična interpolacija



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek