ískra -e ž (í) 

  1. 1. svetel drobec goreče, žareče snovi: iskre se delajo, krešejo, letijo, švigajo, ugasnejo; iskra je preskočila na zavese in povzročila požar; kresati iskre; snop isker; oči se ji svetijo kot iskre / električna iskra svetloba ob kratkotrajnem električnem toku v plinu, navadno zraku
  2. 2. v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba: migljajoče iskre na snegu; iskre v očeh / sneg se blešči v belih iskrah / z oslabljenim pomenom: iz oči ji švigajo iskre jeze; v temi je zagledal iskri volčjih oči
  3. 3. knjiž., ekspr. kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa: živa stvariteljska iskra; iskra ustvarjalnega duha / razvneti iskro upora
  4. 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: še je bila iskra življenja v njem; na tihem je še imel iskro upanja / niti iskre ljubezni, razumevanja ni v njej prav nič
    ● 
    ekspr. prepirala sta se, da so se kar iskre kresale zelo, hudo; ekspr. iz njegovega pripovedovanja so kar švigale iskre duhovite misli, domislice; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; dekle je kakor iskra živahno, temperamentno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek