izbókel -kla -o [əu̯prid. (ọ́) ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: izbokla ploskev, stena; izboklo dno / izbokle oči izbuljene
 
geom. izbokli kot izbočeni kot; prim. izbočiti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek