izcéjanje tudi scéjanje -a (ẹ́) glagolnik od izcejati: izcejanje smole, soka / gnojno izcejanje iz rane
♦ 
metal. pojav, da so pri strjevanju zlitin primesi, dodatki neenakomerno porazdeljeni; talilni postopek, pri katerem se ločijo lažje taljive kovine od težje taljivih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek