• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

izihtéti -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. ihte reči, povedati: otrok je izihtel svoje opravičilo

izihtéti se prenehati ihteti: ko se je izihtela, je spregovorila



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek