izjéma -e ž (ẹ̑) 

  1. 1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: to pravilo ima eno samo izjemo; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr. povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi: dvojčki so v tej rodbini izjema; kraj je miren, ta hrup je le izjema
  2. 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža
    1. a) popolnost, neizjemnost česa: njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu
    2. b) podkrepitev trditve: prišli so vsi, brez izjeme; vselej, brez izjeme, ga uboga
  3. 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z z razen: z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki
    ● 
    ekspr. on hoče biti vedno izjema hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih; on dela izjeme njegov odnos ni do vseh enak; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo vas bomo sprejeli; ekspr. vedno je kaka častna izjema kdo, ki je boljši od drugih; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem nekateri niso slabi; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek