izkljúčen -čna -o prid. (ȗ) 

  1. 1. publ. ki je omejen samo na navedeno; edini: kmet je bil takrat skoraj izključni nosilec slovenstva v deželi; to je bila pravzaprav izključna vrsta drame pri nas
  2. 2. ki pripada samo enemu: pridobiti si izključno pravico za izdajanje / to je njegova izključna last
    ● 
    publ. izključni modeli ekskluzivni; publ. sodobna umetnost je precej izključna se težko razume, dojame
    ♦ 
    jur. izključni rok rok, ki se ne sme podaljšati

izkljúčno prislov od izključen: skupščina je izključno pristojna, da o tem odloča // ekspr. samo, le: to delo so opravljale izključno ženske; izdelovati izključno na podlagi tuje licence; živali krmijo izključno s senom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek