izláčniti -im in zláčniti -im dov. (á ȃ) nav. ekspr. povzročiti občutek potrebe po jedi: hitra hoja ga je izlačnila

izláčniti se in zláčniti se postati lačen: na sprehodu so se zelo izlačnili

izláčnjen in zláčnjen -a -o: izlačnjen otrok



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek