• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

izoblíčiti -im dov. (í ȋ) knjiž. 

  1. 1. izoblikovati, izdelati: izobličiti kip / dramatik je izobličil svoje osebe z veliko natančnostjo / dokončno izobličiti svoje stališče
  2. 2. izmaličiti: bolezen mu je izobličila obraz / ljudje so dogodek izobličili po svoje

izoblíčiti se 
  1. 1. nastati, razviti se: iz otroka se je izobličilo zrelo dekle
  2. 2. pokazati se v obrisih: iz megle se je izobličil steber

izoblíčen -a -o: iz gline izobličen obraz; premalo izobličene osebe



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek