izpričeváti -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. knjiž. javno kazati, izražati:izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati:ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo
2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati:izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka
izpričeváti se tudi spričeváti se nar.opravičevati se:izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil
Dostopnost