• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

izréčen -čna -o prid. (ẹ̄) 

  1. 1. knjiž. izrecen: denar mu je posodila pod izrečnim pogojem, da ga bo vrnil v enem letu; to je bila njegova izrečna želja
  2. 2. jur. ki z besedami, kretnjami izraža voljo stranke: izrečni dogovor, sporazum; izrečna privolitev

izréčno prisl.: izrečno omenjati, povedati kaj / predstava je organizirana izrečno za povabljence samo, le



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek