izrèk -éka (ȅ ẹ́) 

  1. 1. zgoščeno izražena duhovita, globoka misel: v pisanju rad uporablja izreke; svetopisemski izreki; znan je izrek, da žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega / čarovni izrek čarovne besede // star. kar je izrečeno, povedano: vaš izrek je zelo pomemben
  2. 2. glagolnik od izreči: izrek opomina // jur. del sodbe, ki vsebuje kratko odločitev, rešitev zadeve: izrek kazni, sodbe; zbirka izrekov / sodni izrek
  3. 3. mat. trditev, do katere se pride s sklepanjem iz temeljnih resnic, načel: dokazati izrek / binomski izrek; izrek o deljenju / Pitagorov izrek



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek