izstòp -ópa (ȍ ọ́) 

  1. 1. glagolnik od izstopiti: izstop iz vlaka je bil težaven / izstop iz društva, organizacije / izstop iz šole / izstop iz vojne
  2. 2. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske / izstop je pri srednjih vratih
    ♦ 
    alp. izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs; tam je najbližji izstop iz kamina, stene; med., vet. izstop organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek