jásnost -i ž (á) 

  1. 1. lastnost, značilnost jasnega: jasnost neba, gorskih vrhov / jasnost pisave, slike / jasnost pojmov / jasnost dokazov / jasnost izražanja, spisa / v srce sta se mu naselili jasnost in mehkoba / s tako jasnostjo doslej še ni izpraševal
  2. 2. stanje, ko se kaj razume, dojame, spozna: v tem trenutku ga je obšla popolna jasnost; želeti si jasnosti
     
    priti do jasnosti glede česa izvedeti, spoznati, kakšno je v resnici
  3. 3. knjiž., redko prisebnost, treznost: dejanje je storil v popolni jasnosti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek