• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

jéščec -a [čəc] m (ẹ̑) nar. kdor (rad) dosti jé; jedec: Pojedel sem ga [kruha] največ jaz, ker Barbarič ni bil velik ješčec (F. Godina)



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek