kàdar stil. kadàr vez. (ȁ; ȁ) 

  1. 1. v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti časa, v katerem se dejanje dogaja: naj me obišče, kadar hoče; ekspr. bila sta skupaj, kadar in kjer sta mogla / kadar je treba cementa, ga ni; kadar koli ga sreča, je vselej vesel kadarkoli // v časovno-pogojnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: delavski svet naj poseže, kadar ravna uprava samovoljno; alga in gliva si dajeta hranilne snovi, kadar živita skupaj v obliki lišaja
     
    preg. kadar mačke ni doma, miši plešejo kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti
  2. 2. star. za izražanje istočasnosti ali predčasnosti dejanja v prihodnosti ali preteklosti; ko: kadar bo zrasel, bo šofer; kadar umrjem, naj vzame otroke teta / zastar. kadar je dorasel, je moral na vojsko



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek