kášljati -am nedov. (ȃ) 

  1. 1. sunkovito, glasno izdihavati zrak zaradi dražljajev v grlu, sapniku: zaradi dima je kašljala; utihnil je, dokler niso nehali kašljati; krčevito, pritajeno kašljati / otrok ne sme na igrišče, ker kašlja / iz zadrege se je prestopal in kašljal pokašljeval // pog. kašlja kri izkašljuje
     
    šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo
  2. 2. ekspr. dajati kašljanju podobne glasove: motor je začel kašljati in hropsti; črno žrelo topa je strašno kašljalo

kašljáje: kašljaje se je oblačil

kašljajóč -a -e: kašljajoči bolniki



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek