kdóvé in kdó vé prisl. (ọ̄-ẹ́) izraža negotovost, nedoločnost: kdove ali je zdrava; morda je še živ, kdove; odšel je kdove kam; to je izrezek iz kdove katere revije; prišel je kdove odkod // ekspr., z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: misli, da je kdove kaj; kdove kolikokrat si ga že srečal / ne računajo na kdove kolikšen obisk; nimamo kdove kaj denarja imamo malo denarja // piše se tudi skupaj: vino ni kdovekaj prida; odšel je kdovekam



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek