• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

kebèl -blà tudi kèbel -bla [kəbəu̯] m (ə̏ ȁ; ə̀) nar. manjša, nizka, navadno lesena posoda z dvema ušesoma; škaf: kebel vode; ženske s kebli na glavi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek