• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

kíhniti -em dov. (í ȋ) 

  1. 1. sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v nosu: kihnil je, morda je prehlajen; brezoseb. kihnilo se mi je
  2. 2. pog., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: tam še kihniti ne smeš; niti kihnil ni, pa so ga vrgli ven



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek