kímati -am nedov. (ȋ) 

  1. 1. z glavo delati gibe, navadno navzdol in navzgor: kimati od zaspanosti / pri hoji kima z glavo; pren., pesn. klas trudno kima
  2. 2. z gibi glave navzdol in navzgor izražati soglasje: ob njegovem predlogu je navdušeno kimal; boječe kima, da razume // z gibi glave izražati kaj: kima mu, naj pride bliže; ženske so si skrivaj kimale / kima v pozdrav
     
    slabš. ta človek na vse samo kima nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu
  3. 3. ekspr. biti v stanju med budnostjo in spanjem; dremati: na vozu je vse kimalo; oče kima za pečjo
  4. 4. ekspr., redko počasi, okorno stopati: junca kimata po hribu navzgor

kimáje: pozdravljali so ga, kimaje z glavo; prijazno kimaje se je poslovila

kimajóč -a -e: kimajoč z glavo, je podpisal; kimajoči cvet; kimajoča glava



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek