• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

kímavec -vca m (í) 

  1. 1. slabš. kdor nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu: nisem kimavec, to veš; sem zoper njega in njegove kimavce; tisti večni kimavci
  2. 2. star. september: dne 4. kimavca 1844



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek