• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

kínč -a m (ȋ) zastar. okras: njegov najlepši kinč so bile brke // nakit, okrasje: na sebi ima polno kinča



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek