kitára -e ž (ȃ) glasbilo s šestimi strunami in trupom v obliki osmice: brenkati na kitaro; peti ob spremljavi kitare / zna igrati (na) kitaro / havajska kitara manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih
 
muz. električna kitara pri kateri se toni ojačujejo s pomočjo električnih naprav



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek