klécniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 

  1. 1. nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: ni padel, le klecnil je / noge so ji klecnile // v meščanskem okolju, nekdaj napraviti majhen poklek, navadno pri pozdravu: služinčad je klecnila pred gospodinjo / klecniti s kolenom
  2. 2. ekspr. pasti, zgruditi se: kar klecnili so od strahu / klecnila je na kolena, tla



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek