klénkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 

  1. 1. zazvoniti, navadno ob nesreči, smrti: mali zvon je klenknil in vsi so utihnili / v trgovini je klenknil zvonček
  2. 2. dati glas kot pri udarcu po zvonu, kovini: železna vrata so glasno klenknila



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek