kljúvati -am in kljújem tudi kljuváti kljúvam in kljújem nedov., kljúval tudi kljuvál (ú; á ú) 

  1. 1. hitro, sunkovito segati s kljunom po čem: kokoš kljuva zrnje; ptice so vneto kljuvale črvičke / kokoši so začele kljuvati zobati // udarjati, tolči s kljunom: žolna kljuva po deblu / kokoš kljuva pišče
  2. 2. brezoseb. imeti ostre, ponavljajoče se bolečine: v prstu mi kljuje; v sencih mu je neznosno kljuvalo
  3. 3. ekspr. povzročati neugoden duševni občutek: v njem je kljuvala zavest krivde; v srcu ji kljuje skrb; brezoseb. v duši mu je neprestano kljuvalo

kljúvati se, tudi kljuváti se tepsti se (s kljunom): petelina sta se kljuvala



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek