kloníti klónem dov. (ī ọ́) 

  1. 1. knjiž. vdati se, odnehati: kljub junaškemu odporu so morali kloniti; kloniti pred močnejšim sovražnikom / moralno ne bo klonil / pod težo dokazov je klonil ni več vztrajal pri prejšnji trditvi, ni več tajil krivde
  2. 2. dov. in nedov., zastar. upogniti se, skloniti se: glava ji je počasi klonila na prsi

klonèč -éča -e: kloneče travne bilke



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek