kobíla -e ž (í) 

  1. 1. odrasla samica konja: kobila je zarezgetala; napreči, pognati kobilo / čistokrvna, plemenska kobila; grbonosa kobila ki ima zgornji del gobca izbočen
     
    preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto
  2. 2. nizko ženska močne postave, navadno mlajša: zbrale so se same kobile / vse tri hčere so bile prave kobile
  3. 3. nar. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: hlod sta položila na kobilo / tesarska kobila // opornik, navadno pri lesenem mostu; mostna koza: med kobilami je tekel potok / mostna kobila



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek