• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

kôlec -lca [u̯c] m (ó) 

  1. 1. količek, količ: nasekal in ošilil je nekaj kolcev; zabiti kolec v zemljo
  2. 2. nar. kol: mlado drevesce je privezal k debelemu kolcu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek