kolobócija -e ž (ọ́pog., ekspr. 

  1. 1. zmešnjava, zmeda, nered: nastala je kolobocija; s tem je povzročil veliko kolobocijo / kolobocija prvih vojnih dni // neprijetnosti, težave: imeti kolobocije s čim; prireditev se je nadaljevala kljub vsem kolobocijam
  2. 2. kar je neurejeno, nesistematično: njegovo pripovedovanje je bilo prava kolobocija; te kolobocije ne bo nihče bral



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek