• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

končáj -a m (ȃ) 

  1. 1. lingv. končni del besede ne glede na njen morfemski sestav: končaji in končnice
  2. 2. muz. znak za konec skladbe ali dela skladbe
    ●     star. da bi te končaj da bi te šment, da bi te vrag



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek