konspirácija -e ž (á) 

  1. 1. tajno, prikrito delovanje, zlasti za dosego političnega cilja: udeležiti se konspiracij; snovati konspiracijo
  2. 2. stanje, ko se prizadeva ohraniti kaj v tajnosti: zaradi nebudnosti in slabe konspiracije jim je okupator zadal velike udarce / potrebna je bila najstrožja konspiracija / delali so v veliki konspiraciji



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek