kôpen -pna -o tudi -ó prid. (ó) 

  1. 1. na katerem je sneg skopnel: kopni travniki; izpod snega se je ponekod že videla kopna zemlja; cesta je kopna
  2. 2. nanašajoč se na kopno 1: kopni promet / sklenjena površina kopnega sveta; govorili so o petnajstih odstotkih kopne zemlje
     
    meteor. kopni veter veter, ki piha s kopnega na morje

kopnó in kôpno prisl., v povedni rabi: ko je bilo kopno, so začeli z delom; prim. kopno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek